Kar s cepcem smo ga

Buci in Čivi sta letela nad prijazno dolenjsko vasico. Ustavila sta se na jablani, pred velikim skednjem. Čivi je nenadoma poskočil in čivknil:
– Cepec!
– Nisem cepec. Tvoj prijatelj sem, ne žali me, je rekel Buci užaljeno.
– Nisem mislil tebe. Zagledal sem se v cepec.
Hotela sta poleteti do nenavadne palice, a sta zaslišala žensko pripovedovanje:
»Najbolj se spominjam, kako smo pod našim, Ziherletovim kozolcem, luščili fižol. S cepci.«
– Si slišal, kaj je rekla? je vprašal Čivi Bucija.
»Kaj ste rekli?« sem se začudila.
»Ja, s cepci. Ko sem bila še mlada, smo pri nas pridelali ogromno fižola. Vsako leto kar nekaj sto kilogramov.«
»Stoooo kilogramov?« sem izjecljala in debelo gledala gospo Anči, ki mi je začela obujati spomine na svojo mladost.
»Res je bilo tako. S fižolom se je dalo zaslužiti, saj so ga gostilničarji radi odkupovali in pošteno plačali. Na naših njivah so bogato obrodile mnoge stare sorte: maslenec, sivček, krivček, lišček, cipro in češnjevec. Imeli smo vse pogoje in bili smo delavni.«
»V to sploh ne dvomim,« sem pokimala.
– Jaz tudi ne! je zakričal Čivi.
»Veste, moj ata je znal pridelati zdrav in obilen pridelek. Na fižolovo njivo je vsako leto posadil kakšno konopljo in sirek.«
– Slišiš?So bili najini predniki zato tako zdravi ker so vso jesen zobali zrnje konoplje?Danes je konoplja zelo cenjena, je Čivi dregnil Bucija.
– Zdravi so že bili. A mene so zadnjič napodili z dvorišča. S sirkovo metlico, je potožil Buci.
»Nenavadno. Tega nisem vedela. Trudim se in razmišljam, kdo in kdaj je oluščil ves ta fižol. Bilo ga je na kupe, kajne.«
»Pri nas smo delali tako: fižol smo najprej populili in ga doma obesili na late. Ko se je popolnoma osušil, smo na tla pod kozolcem pogrnili gumirano platno in ga omlatili s cepci.«
– Vidiš! Slišiš?
»Mi lahko poveste, kaj je cepec? Jaz poznam samo žaljivko. Tako rečemo nekomu, ki ga hočemo užaliti, češ, da je neumen.«
– No, zdaj veš! je čivknil Čivi.
»To je res. Ta omenjeni cepec je debelejša palica, ki ima na vrhu z jermenom zvezano še eno krajšo palico. Ko daljšo zavrtiš, krajša mlati, udarja po strokih fižola.«
– A tako? To je torej cepec, je začivkal Buci.
»Ko je bil fižol omlaten, smo fižolove ostanke, dolga stebla, otresli in to fižolovno zmetali na kup, zrnje pa smo presejali z reto.«
»Reto? Kaj je to?«
»To je leseno, veliko sito za sejanje. Njegovo dno je spleteno iz drobnih lesenih viter z ravno prav debelimi odprtinami, zato smo fižol dodatno očistili še v »pajklju.«
»Je to parkelj?« sem se zasmejala.
– O joj, si slišal? Parkelj prihaja, beživa, letiva, je zacvilil Čivi.
»Ne parkelj, ampak »pajkelj«. To je bil večji stroj, pihalnik, ki je spihal ostanke luščin.«
»Kaj pa ste naredili s fižolovno?«
»To smo z »malarinom« sesekali na stolici- »kobili«.
– Joj, koliko čudnih besed, sta se spogledala mala vrabčka.
»Malarin« je vrsta sekire s kratkim ročajem, ki so jo pri svojem delu uporabljali tudi tesarji in »cimermani«. »Kobila« pa je višji lesen stol, na katerem smo marsikaj razsekali.«
»Mi poveste, kako ste porabili sesekano fižolovno?«
»Dajali smo jo živini, ki je vso, prav vso, počasi pojedla čez zimo. V tistih časih nismo ničesar zavrgli, vse smo porabili, vse nam je prišlo prav.«
»Zanimiva zgodba, čeprav sem jaz slišala drugačno. Prijatelj Niko mi je nekoč povedal, da so fižol oluščili na roke.«
»Seveda so ga, vem,« je pritrdila še vedno nadvse marljiva Anči.
»Pripovedoval mi je, da so po večerji, jabolčnem močniku s fižolom v lončeni skledi, najprej zmoliti rožni venec. S ponavljanjem krajših molitvenih besedil so se spominjali Jezusovega in Marijinega življenja. Po molitvi so vsi, vsak večer luščili fižol. Med delom so peli ali poslušali stare zgodbe, ki jih je pripovedoval kdo od starejših pri hiši.«
»O, ja, zgodbe. Same zgodbe. Take in drugačne, čeprav so nekatere takšne, da jim komaj verjamemo, da so resnične. Tako drugačne so od današnjih,« mi je rekla mama Anči, ko mi je ob slovesu podala roko.