Odlična sušilna naprava

»O, ja, ta naš kozolec nam je bil res v ponos. Ne samo zaradi stotih let, ampak tudi njegove veličine. Imel je šest oken na vsako stran, zato je bila njegova dolžina in dvojnost veličastna že na prvi pogled. Skozi vse leto nam je služil kot odlična sušilna naprava,« je s ponosom in v en mah rekel ata Ivan, hči pa ga je z nasmeškom dopolnila:
»Kar si rekel je sicer res, pozabil pa si, da nam je bil, ta Šrajev kozolec, večkrat tudi za jezo.«
– O, nam pa ne! je zapel Čivi na vrhu ute.
Pogledali smo jo začudeno, zato je hitro dodala:
»Si pozabil, kako delavni smo morali biti zaradi te tvoje odlične sušilne naprave?«
Nič nisem razumela, zato sta začela pripovedovati. Zares od začetka. Oče in hči, ki še vedno živita skupaj, le da je zdaj oče s hčerko in njeno družino.
»Ta kozolec sem kupil in ga na našo domačijo, na Velike Pece, postavil takšnega, kakršnega so stesali in postavil prejšnji lastnik, gostilničar iz Šentvida pri Stični. Pri nas je zvesto služil svojemu namenu, od zgodnje pomladi do pozne jeseni. Mnogo let.«
– O, to pa ja, je začivkal vrabček.
»Ste v njem sušili vse, kar se je navadno sušilo?« sem prekinila njegovo pripovedovanje.
»O, ja. V njem smo res sušili vse po vrsti, tako, kot smo pri nas kosili ali želi. Takoj spomladi rdečo deteljo, nato pa: lucerno, seno, ječmen, pšenico, otavo, koruzovno in nazadnje še ajdo,« se je v pogovor vključila hči Bernarda.
»Ne, nazadnje smo zdevali otavič,« je pribil Ivan.
»Kaj je to otavič?« sem vprašala.
– Kaj res ne ve? se je čudil Buci.
»To je tretja košnja. Če je bila jesen lepa, dovolj topla in mokra je trava toliko zrasla, da smo jo pokosili še tretjič.«
»Kaj včasih niste pasli?« me je zanimalo.
»Nismo mogli, če je bil travnik preveč oddaljen od kmetije.«
»Mi lahko opišete delo v tej vaši sušilni napravi, hočem reči kozolcu,« sem prosila.
– Saj je čisto enostavno! se je oglasil Čivi.
»Pravzaprav je vse povsem razumljivo: pokošeno ali požeto smo zložili na voz in pripeljali do kozolca. Potem smo začeli zdevati na late: vedno od spodaj, v širino, kolikor je dosegla roka. Ko smo prišli do višine, ko nismo več dosegli, smo si pomagali s stolčkom. …
-To je hlapec! se je oglasil Čivi. Stolčku so nekateri rekli hlapec, kaj ne veš.
… Z njegovo pomočjo smo zdevali do vrha in nato spet od začetka. Kolikor smo imeli.«
»Je lahko zdeval vsak, ali si moral kaj znati?« sem se spet vmešala mednju.
»O, ja. Moral si znati zdevati narahlo, sicer bi splesnelo. Naš ata je bil mojster zdevanja,« je rekla Bernarda, oče pa je rekel v šali:
»Še danes se pri oseminsedemdesetih letih ne bi ustrašil tega dela. Če bi tekmovali, bi bil gotovo med prvimi.«
Oba sem gledala z velikim spoštovanjem, potem sem vprašala:
»Ste prej hoteli reči, da ste v kozolcu posušili vse? Tudi debelo deteljo?«
»Če je bilo lepo vreme, se je prav zares posušilo prej kot v enem tednu. Vse, tudi detelja.«
»Potem ste suho pobrali in pospravili, kajne.«
»Ja. Začeli smo pobirati v obratni smeri: z vrha navzdol. Suho krmo smo zmetali na skedenj in spravili za zimo, žita pa smo omlatili, očistili in ga shranili v predale v kašči.«
»Gospa Bernarda, niste mi še povedali, zakaj vas je vaš, tako uporaben in edinstven kozolec, spravljal v jezo,« sem se spomnila na začetek pogovora.
»Zato, ker smo kosili ali želi dopoldan, potem pa smo ves popoldan zdevali v kozolec. Delali smo toliko časa, da smo zdevali vse. Včasih ves popoldan, pogosto pa se je delo zavleklo do večera, ali celo v noč. Marsikdaj tudi do polnoči.«
»In vi ste bili še mladi in marsikateri večer bi preživeli drugače, kaj ne,« sem se nasmehnila, saj sem prav dobro razumela kaj nam je hotela povedati simpatična gospa.