Kurji tat

Med dolenjskimi vzpetinicami se je razprostirala raztresena, Nemška vas. Kot mnoge druge, ki sem jih spoznavala na svojih potepanjih in druženjih s prijaznimi ljudmi in žlahtno dolenjsko govorico.
Vas kot vsaka druga. Z delavnimi domačini in sposobnimi gospodarji. Takimi, ki jim obrodi vse, kar primejo v svoje roke in tistimi, ki bi živeli lagodno, udobno in lepo življenje, a brez lastnega truda in dela.
Dolgo je že tega, ko je v tej vasi živel gospodar Janez in pri hiši se je reklo, pri Ladihovih. Tako dolgo, da se komaj kdo še spomni na Janeza, ki je bil delaven mož, malce zaprt sam vase in tih. Ni bil oženjen, ni imel otrok. Živel je s sestro. Mlado, lepo in zgovorno. Vanjo bi se lahko zagledal kdorkoli, če le ne bi imela tako resnega in strogega brata.
– O jej, to je pa res hudo, je čivknil Čivi, ko je priletel mimo.
Pri hiši so imeli še «deklo«, ki je služila že staršem, a je ostala tudi potem, ko je zagospodaril strogi Janez.
Morda bi bila ta vasica prav takšna kot vse druge, če ne bi imela še nekaj, v čemer se je razlikovala od drugih. Imela je moža, ki so mu v vasi rekli «kurji tat«. Pravzaprav mu niso le rekli, zares je bil kurji tat. Obdolžili so ga šele takrat, ko so ga našli s kuro pod pazduho in se je plazil iz sosedovega kurnika. Ta kurji tat, ki mu je mati ob krstu dala ime Štefan je počasi, počasi zapravil vse, kar sta mu zapustila starša. Njive so ostale neobdelane, hlevi prazni, lonci hladni.
– Aua, to je pa res hudo, je zastokal še vrabček.
»Kaj se ne boš oženil?« so ga dražili sovaščani.
»Saj bi se, pa je ne najdem prave,« se je izgovarjal.
– O joj, o jej, to je pa res hudo, je kimal Čivi.
»Pa pojdi k Ladihovim,« so mu prigovarjali, čeprav so dobro vedeli, da bi ga Janez nagnal z debelo gorjačo.
Verjeli ali ne, leni Štefan se je res odpravil k Ladihovim in nagovarjal lepo in postavno Ano. In, verjeli ali ne, brat ga je zares nagnal z gorjačo.
»Da bi se kurji tat hodil ženit v našo hišo? Nikoli!« je rohnel Janez ter si prislužil jezo in zamero vaškega brezdelneža.
– O joj, o joj … je zavzdihnil še ptiček.
»Se ti bom že maščeval. Ob prvi priliki,« je godrnjal Štefan in skrivaj koval načrt za maščevanje.
Minilo je nekaj tednov, morda mesec ali dva. Vaščani so že pričeli voziti drva, da bi se pripravili za dolgo in hladno zimo. Tudi Janez je že pridno podiral in sekal drevesa ter se pripravljal, da bo pripravljena drva zvozil domov.
»Jutri gremo v hosto,« je rekel dekletoma in pregledal težak leseni voz. »Dober si, jutri te spet vprežemo z iskrima konjičema.«
V mehki iskreči se svetlobi polnočnih zvezd je bilo v vasi mirno in tiho. Vladar nočnega neba je sijal in v njegovem odsvitu so v vasi trdno spali, le kurji tat je z nekaj fanti uresničeval svoje maščevanje. Delali so tiho, da ……… da naslednji dan nihče ni mogel verjeti svojim očem.
»Kje je moj voz?« je kričal Janez, takoj zatem pa je obstal čisto nem. »Le kako je mogoče, da so te zvlekli na vrh strehe našega kozolca?«
Nihče ni vedel, kako.
Nihče ni vedel kdo.
Nihče si ni upal glasno obdolžiti nikogar. Tudi kurjega tatu ne, saj ga tokrat niso ujeli na delu. Na vrhu kozolca, z lesenim vozom pod pazduho, že ne. Bog si ga vedi, ali bi mi takrat prasnili v smeh ali bi samo odkimavali z glavo. Še za Janeza se ne ve, ali je rohnel od smeha ali od jeze.
– Ja, ja, ve se samo to, da je Štefan kar do konca svojih dni ostal kurji tat sam in brez žene, je zgodbo zaključil vrabček Čivi.