Ostrvi iz Bele Krajine
Ostrvi so preprosti visoki štrclji s prisekanimi vejami. To so bile prve sušilne priprave, na katere so obešali požeto žito in seno. Poznamo jih v Beli Krajini, Ribniški in Loški dolini, na Štajerskem, v okolici Vitanja idr. Snope so zlagali tako, da so z ritovjem zgornjega snopa pokrili klasje nižjega. Ločimo nizke in visoke ostrvi. Prve so visoke do tri metre in jih obdevajo le dobra dva metra visoko; druge se dvigajo tudi do šest metrov in jih je mogoče visoko obdevati le s samostojne lestve z opornico. Prve imajo daljše prisekane nastavke vej ali so obsekane na kratke štrclje ali gladko; druge so gladke ali kratko prisekane. Podobna sušilna naprava je tudi kozolec brez strehe iz Ribniške doline.
Ostrvi from Bela Krajina
Ostrvi are simple tall tree trunks with cut branches. They were the first drying devices for hanging the harvested grain and hay. They are known in Bela Krajina, the Ribnica and Loška valley, the Štajerska region, the area around Vitanj, etc. The sheaves of grain were placed so that the bottom part of the upper sheaf covered the ears of the lower one. Ostrvi can be divided into low and tall ostrvi. The former are up to three metres tall with the sheaves stacked up to the height of only two metres; the latter can reach the height of up to six metres and require a free standing ladder for the sheaves to be stacked around it. The branches on low ostrvi can be left slightly longer, or cut short, or else the trunk can be completely smooth; tall ostrvi can either have the branches cut short or the trunk completely smooth. A similar drying device is the roofless kozolec from the Ribnica valley.
Heumännchen aus Bela Krajina
Heumännchen sind einfache Stümpfe mit behauenen Ästen. Sie waren die ersten Trockenvorrichtungen, auf denen das geerntete Getreide und Heu aufgehängt wurde. Sie sind in Bela Krajina, Ribniška und Loška dolina, der Steiermark, der Umgebung von Vitanje und anderenorts bekannt. Die Bündel wurden so aufgelegt, dass der untere Teil des oberen Bündels die Ähren des darunterliegenden verdeckte. Man unterscheidet auch niedrige und hohe Heumännchen. Erstere sind bis zu drei Meter hoch und werden nur gute zwei Meter hoch behängt; Letztere erreichen eine Höhe von bis zu sechs Metern und man kann den oberen Teil nur mithilfe einer selbst stehenden Leiter mit Stütze behängen. Erstere haben längere behauene Astansätze oder sind zu kurzen Stümpfen behauen oder glatt; Letztere sind glatt oder kurz behauen. Eine ähnliche Trockenvorrichtung ist auch der kozolec ohne dach aus Ribniška dolina.
Pali per l’essiccazione del fieno (ostrvi) della Bela Krajina
Le «ostrvi» sono dei semplici lunghi pali a cui sono stati tagliati via i rami. Essi sono stati i primi attrezzi per l’essiccazione, sui quali veniva appeso il grano o il fieno mietuti. Conosciamo quelli della Bela Krajina, della Ribniška e della Loška dolina, della Stiria (Štajerska), dei dintorni di Vitanje e di altre zone. I covoni venivano accatastati in maniera che la parte bassa del covone superiore coprisse le spighe del covone inferiore. Possiamo suddividere le «ostrvi» in basse e alte. Le prime sono lunghe fino a tre metri e vengono caricate di fieno fino a un’altezza di due metri; le seconde invece si innalzano fino anche a sei metri e si possono caricare nella parte alta soltanto salendo su una scala a sé stante avente dei sostegni. Le prime «ostrvi» hanno delle prolunghe, ossia hanno infilati dei rami tagliati piú lunghi oppure tagliati a corti monconi, altrimenti ne sono privi; le seconde invece non hanno prolunghe o le possiedono tagliate corte. Un analogo attrezzo per l’essiccazione è anche il kozolec senza tetto della Ribniška dolina.
Stara zgodba o stari ostrvi
– Hej, Buci, buc! Že veš, kaj boš počel danes? Greš z menoj? je Čivi povabil prijatelja in odletel.
– Kam pa letiva? ga je čez čas vprašal Buci.
– Proti Šentrupertu. Vabim te v deželo kozolcev. Na ogled in pojedino, je čivkal v šali.
Res sta se bližala nenavadni deželi. Delu ravnice, posejano z nenavadno arhitekturno izdelavo.
– Glej ga šmenta! Le kaj je to? se je čudil Buci.
– Saj sem ti že povedal. To je dežela kozolcev, edina v vsej Sloveniji in tudi v svetu je ni enake.
– Kar verjemi! Toliko različnih kozolcev na kupu tudi jaz še nisem videla, čeprav sem preletela pol sveta, je zaščebetala lastovica, ki je priletela mimo.
Od nekod se je vzela lisička, prisluhnila pogovoru ter se skrila za prvim kozolcem. Nihče je ni videl le vrana se je zadrla nadnjo:
– če bi si tudi ti rada ogledala kozolce, te ponesem okrog. Potem te bom spustila na zemljo prav nad to kopico. Hočem reči, nad ostrvijo, stožjem, stogi ali brkljami. Izvirajo iz Bele krajine, saj so bili brkljati suhi vrhači iz brezovega, borovega ali smrekovega lesa. Nanj so obešali suho travo, nemško deteljo, slamo ali celo pletene kite čebule. A jaz ti bom povedala pravljico iz Benečije. O lisici, volku, medvedu in vrani. Ampak, ne o meni!
Buci in Čivi sta se namuznila in radovedno prisluhnila pripovedovanju:
v neki vasi so živeli lisica, volk, medved in vrana. Nekega dne jih je obiskal sosedov, prijateljski medved ter jim prinesel lonec medu.
– Ko boš skuhala polento, jo bomo pomakali v med, je medved rekel lisici.
Popoldne so šli okopavat koruzo. Volk in medved sta delala, lisica pa je mislila le na med. Z izgovori je tekala domov toliko časa, da je polizala vso strd. Ko je zvečer medved našel prazen lonec, se je hudo razjezil. Nekaj časa so se kregali, potem je lisica predlagala:
– ni se treba kregati. Tisti, ki je snedel med, bo imel drisko. Jutri zjutraj bomo vedeli, kdo je bil.
Volk in medved sta od utrujenosti kmalu zaspala, lisico pa je začel boleti trebuh. Šla je do medveda in ga namazala z svojim blatom.
Ko so se zbudili, je lisica sunila volka in kazala na medveda. Čeprav je bil nedolžen, mu nihče ni verjel. Volk in lisica sta ga pobila in začela jesti. Pretkana lisica je poskrbela še to, da se je volk preobjedel, nato ga je z zvijačo potisnila na gugalnico in poskrbela, da je padel v potok in se ubil. Ko ga je počasi jedla, se ji je približala vrana in jo prosila za košček mesa ali vsaj volkova čreva.
– Dam ti jih, če me ti v zameno naučiš leteti, je rekla lisica.
Vrana se je strinjala, pojedla čreva in si na hrbet naložila zvitorepko. Ko sta bili že visoko v zraku, je lisica rekla:
zdaj se bom spustila, zdaj že znam leteti.
Z vso hitrostjo je padala proti zemlji. Pod njo je bil travnik in ostrv, a jo ni poznala. Nataknila se je nanjo ter poginila, vrana pa je požrla še njena čreva.
– Zanimiva zgodba. Všeč so mi stare ljudske pravljice. Če verjameš ali ne, še danes, po toliko letih, lahko razberemo isti nauk: lenoba, laž in prevara se slej ko prej maščujejo vsem, je čivkal Čivi, zadovoljen, da je ob pravi ostrvi slišal to zgodbo. Lisica, ki je prav tako prisluškovala, pa se je neslišno izmuznila in izginila v visokem žitu.