Izgubljeno kolo

Ko sva z možem zavila v majhno vas Rodine sva se povzpela na hribček in tam našla gospo Božo. Presenečena me je pogledala ko sem jo prosila za zgodbo izpod kozolčeve strehe na Rodinah.
»Kaj naj rečem? Naš kozolec nima zgodbe. Bil je le varno zavetje našega voza – »lojtrnika«, nekaj skromnega poljskega orodja: brane, pluga, ki smo mu rekli drevo, »šajtrgo«, »karjolo« in voziček za v mlin. Na podstrehi smo hranili seno, ki smo mu po domače rekli »mrva«. Nič posebnega,« je resno odkimavala gospa Boža.
– Ah, nič posebnega. Tako rečejo vsi, potem pa …
Potem je utihnila in se zagledala v zeleni hribček nad njeno hišo. Nenadoma se je nasmehnila in začela pripovedovati:
»V vročem poletnem jutru je ata pripravil naš leseni vprežni voz »lojtrnik«. Spredaj in zadaj je zapel še »šragel«, leseno prepreko, da smo lahko naložili čim več »mrve«. Potem sta se z mamo odpravila na sosednji hrib, kjer smo jo posušili kar precejšen kup. Nama s sestro je naročil, da bova čez dobro uro vpregli vola in izpod kozolca odpeljali voz.«
»Gospa Boža, mi poveste koliko sta bili stari, da sta zmogli sami?« sem jo prekinila.
»Koliko? Malo. Bili sva še osnovnošolki, a sva delali vse, kar so nama naročili starši,« je rekla in nadaljevala:
»Sestra je sedla na voz, jaz pa sem hodila pred voli. Včasih so rekli, da jim svetiš, kažeš pot, če jih držiš za »štrik« in hodiš pred njimi.«
»Zakaj pa niste tudi vi sedli na voz? Se ni bilo lepše peljati?«
– Ja, ja! Eden kaže pot, drugi pa »žlajfa«, je pripomnil Čivi izpod trte, ki raste na dvorišču gospe Bože.
»Navadno sem vedno hodila peš pred voli.
– In kot po navadi se ni ozirala nazaj! je spet čivknil ptiček.
Ko sva prišli skoraj v dolino, sem se ozrla in z grozo opazila, da sestre ni bilo nikjer.«
»Kako ne?« sem presenečeno pogledala.
»Ni je bilo videti, zato sem ustavila vola. Kar zastokala sem, ko sem ugotovila, da je voz izgubil kolo in se močno nagnil postrani.«
»Kakoooo?« sem spet gledala debelo.
»Povsem preprosto. Pot po hribu je bila kolovozna in kamnita. Voz, s sestro vred, je premetavalo sem ter tja. Ko sva zapeljali na večji kamen ali korenino je »šticelj« zadel ob oviro, se snel in kolo je odletelo ter se izgubilo med potjo.«
– Aja, zato se Boža ni hotela peljati. Premetavalo bi jo, je pametoval vrabček.
»Oprostite, mi poveste kaj je »šticelj«,« sem prosila zgovorno gospo.
»To je neke vrste zapiralo, ki ne dovoljuje, da bi se kolo snelo z osi.«
»Kaj je bilo potem?« me je zanimalo.
»Potem je šla sestra iskat kolo, jaz pa sem medtem pazila na vola.«
– Saj ga ni našla! je vpil rjavi ptiček in bil presenečen, ko je slišal nadaljevanje.
»Vso pot je tekla in se hudo upehana vrnila s težkim kolesom in s »šticljem«. Komaj ga je privlekla. Njen obraz je bil poten, a nasmejan in zadovoljen, da ji je uspelo. Kolo sva nataknili nazaj na os, namestili »šticelj« in spet pognali vola.«
»Kaj pa je rekel ata? Je bil hud na vaju?«
»Najprej se je jezil ker sva bili pozni, a ko sva mu povedali, kaj se je zgodilo, naju je brez besed objel. Potem je pregledal kako sva namestili kolo. Pohvalil naju je, da sva za svoja leta dobri in iznajdljivi.«
– Bi rekel, ja. Iznajdljivi in dobri, je kimal Čivi.
»Sta se smeli vsaj malček oddahniti ali sta morali pomagati naložiti voz?« me je mučila radovednost.
»Prav nič se nisva mogli oddahniti. Ata in mama sta nalagala »mrvo«, midve pa sva skakali po njej, da sva jo malo potlačili. Tako smo lahko naložili vso, pograbili travnik in se vrnili domov.«
– Mhm. Slišal sem, da sta se takrat obe peljali z vozom, ata pa je hodil pred voloma in jima kazal pot, je modroval vrabček.
»Doma je ata zapeljal pod kozolec in popoldne smo »mrvo« zmetali na njegovo podstreho, da je varno čakala na mrzle zimske dni. Tako nam je služil kozolec vse dokler ga nisem prodala novemu lastniku,« je s svojimi spomini zaključila gospa Boža.