Oh, ta rogovila!

Ko so se začeli dnevi krajšati, se hladiti in so se vse bolj bližali prazniki, vsi sveti, so kmetje hiteli še z zadnjimi pospravili na njivah.
– Jasno, do vseh svetih so morale biti njive prazne! je čivknil Čivi.
»Veste, včasih smo z njiv pospravili čisto vso repo, peso, korenje in zelje. Vse do konca oktobra,« je rekla gospa Fani iz Straže.
»Zanimivo,« sem odgovorila. »Dandanes ostane na njivah še marsikatera repa, korenje ali zeljna glava.«
– Neumnica, saj je prav tako! Kaj ne veš, kako so pozimi lačni zajčki?
– Pa druge živali tudi. Na primer, mi vrabci, ga je dopolnil Buci.
»Danes ja, včasih pa so vse pospravili in skrbno shranili. Kar niso porabili zase, so imeli za živino.«
»Za prašičke so imeli peso in korenje, pa drobni krompir. Repo in zelje so najbrž porabili zase,« sem sklepala po današnjih izkušnjah.
»To je res, a pozabili ste, da živina rada grize svežo repo, zelje pa zajci, ki so jih včasih imeli skoraj na vsaki kmetiji.«
»Si pozabila, da so včasih porabili vse liste ob trgane »prsnine«?« se nam je pridružila mama Mici.
»Prsnine? Kakšna zelenjava je to?« sem vprašala.
»Prsnina« so rekli rumenim pridelkom: korenju, pesi, kolerabi, ker je bilo izključno za pr/sice.«
»Svinje? Ste hoteli reči prašičke?« sem se nasmehnila.
»Mhm,« je pokimala.
»Povejte mi prosim, kje in kako ste ob trgali te zadnje poljske pridelke.«
»O, to je bil za nas mali praznik. Bom povedala jaz,« je rekla mama Mici in začela pripovedovati: »Ob sončnih, čeprav že hladnih dneh smo ženske populile zelenjavo in jo na njivi puščale v kupih. Možje in fantje so jo pobrali, zmetali na voz in jo zvozili pod kozolec. Tam so jih že čakali otroci. Okrog kupa so sedli vsak na svojo pručko in začeli ob trgovati.«
»Ampak, otroci so delali počasi in je starejšim ostalo še veliko vsega,« je pripomnila Mari.
»Takrat se nismo pritoževali, saj je bilo ličkanje, luščenje fižola in ob trgovanje pr/snine kot veselo vaško druženje. Ob delu smo se vedno šalili, pripovedovali zanimive zgodbe in se smejali. Po končanem delu je bil »likof«. To je malica, pijača in včasih tudi harmonika.«
»Se spomniš, kako smo se smejali, ko smo v kupu našli kakšno rogovilo. To je korenje z dvema koreninama, zato smo na ves glas vzkliknili: oh, ta rogovila!«
– Ja, ja! Res ste rekli: oh, ta rogovila! Ta rogovila, se je našopiril vrabček.
»Seveda se spomnim. Pa Nade tudi, ki je s svojo domišljijo prelepo opremila vsako rogovilo. Iz vsake je znala narediti unikaten izdelek.«
»Ne razumem vas,« sem odkimala in čakala odgovor.
»Pod kozolcem se je našlo marsikaj in iznajdljivi Nadi je prišlo prav čisto vse. Za možica, vlakec…«
– Čisto vse? Kaj vse? je čivknil Čivi, Buci pa se je oziral in rekel: koruzni listi, koruzni laski, bučno seme, želodki…
»Aha, že razumem. Take možičke poznam iz vrtcev in šol,« sem se nasmehnila.
– Ja, ja. Naši otroci so domiselni. Videl sem jih skozi okno vrtca, je kimal Čivi.
– Si spet »špejal« skozi okna? se je jezil Buci.
– Nisem, saj veš, da to ni lepa navada!
»Mi lahko poveste kam so včasih pospravili pridelke in kaj so naredili z ob trganimi listi?«
»Različno. Nekateri so liste pokuhali v »svinjskem kotlu« z nekaj krompirja in repe, drugi so jih mešali s suhim senom in z njimi hranili živino.«
»Krave in vole?« sem vprašala.
»Tako je,« je pritrdila Fani.
»Pridelke pa so pospravili v klet, ki so ji rekli »kevder«. Nekateri pa so na njivi imeli narejene »repnice«. To je na poseben način pripravljena jama za shranjevanje poljskih pridelkov,« se je razgovorila mama Mari, jaz pa sem se jima zahvalila za toliko spoznanj in novih vedenj.