K hiši so »vlekli ploh«

»O, ja, ta častitljivi Grčarjev toplar skriva zares zanimivo zgodbo o nekdanjem življenju na vasi,« se je nasmehnila sivolasa gospa, ko se je predala davnim spominom.
»Ste že kdaj slišali, da so v starih časih, po starih šegah »vlekli ploh«?« me je presenetila z vprašanjem.
– Vlekli ploh? Ta je pa dobra! Ploha se ne vleče, ploha te oblije in okopa, se je oglasil Čivi skrit med rožami na okenski polici.
»Vlekli ploh? Mnm,« sem odkimala.
»Potem vam moram najprej obrazložiti ta star, povsem pozabljen običaj,« je rekla mama Marija in začela pripovedovati:
»Včasih je veljalo, da se morajo dekleta omožiti do pusta, kajti po pustu je veljal post.«
»Vem. Na sredo po pustnem torku nastopi pepelnica in s pepelnično sredo se začenja post. Včasih je polnočni zvon označil začetek posta in verniki so hodili k maši. Tako sem prebrala,« sem prekinila pripovedovanje.
– Aha. Besedi pust in post poznam tudi jaz. Pust to, tega se ne dotakni, je kar naprej ponavljala stara vrabčevka. Post pa imam včasih ves dan. Če ne najdem niti enega črvička ali niti enega zrna žita, je tiho kimal rjavi ptiček.
– Nikar ne stokaj! Ljudje so se včasih postili tudi do štirideset dni. Vse do Velike noči, ga je tolažil drugi.
»V tistih časih se v postnem času niso smeli ženiti, celo peti in plesati se ni smelo. Teh prepovedi so se strogo držali, zato so na pepelnično sredo, »vlekli ploh.«
»To pomeni …. » sem bila neučakana.
»To pomeni, da so fantje iz vasi in okolice poiskali čim debelejši, obtesan in zelo težak hlod. Dolg je bil okrog dveh do treh metrov. Vlekli so ga našemljeni moški, z vrvjo ali verigo, do hiše, kjer je bilo že dovolj staro, a še neomoženo dekle.«
»Je bilo tako dekle pri vaši hiši?« me je zanimalo.
»Mhm. Naše dekle Fani je bila stara nekaj čez dvajset let. Mlada, lepa, svojeglava in še neoženjena. Pa huda tudi!« se je zasmejala hči Anka. »Ko je sredi noči zaslišala glasno vpitje, ki se je bližalo naši hiši, je takoj zaslutila kam in zakaj je bil namenjen glasen sprevod. Kot strela je skočila pokonci, stekla po dve vedri, jih napolnila z gnojnico in čakala na kozolcu. Ko se je čez nekaj časa sprevod ustavil pred hišo, ki je stala poleg kozolca, je močno zavihtela vedro in nepovabljeno družbo oblila s smrdljivo gnojnico.«
– Fuuuuj! To je pa smrdelo! je zakričal Čivi in užaljen odfrčal z okna.
»Kaaj?« sem debelo pogledala tudi jaz.
»Ja, bilo je presenečenje,« se je nasmejala gospa Marija.
– Aj, jaj, jaj! Presenečenje pa tako, je zagodrnjal Čivi.
»Ampak!« utihnila sem in razmišljala. »Predstavljam si, kako bi pogledala, če bi me kdo oblil z vedrom mrzle vode, a kako bi šele pogledala…«
»Najbrž tako, kot so fantje. V jezi bi jo pretepli.«
– Hi-hi-hi! Če bi jo ujeli, se je norčeval skriti ptiček.
»Ušla jim je skozi svinjak, preden so sploh doumeli kaj so si s svojo šalo prislužili,« je končala s pripovedjo mam/ca pred menoj.
»To razumem, a razmišljam, kako je bilo potem. Čez čas, ko so vsaj malce pozabili na ta gnojni tuš.«
– Si neumen? Takega tuša nikoli ne pozabiš! se je jezil vrabček.
»Potem je naše dekle odšlo v Ameriko in ko se je po dolgih letih srečala z nekaterimi teh mož, se je opravičila in jih nagradila s pijačo in jedačo.«
»S tisto, ki so jo po starih običajih pričakovali na pepelnično sredo, a niso računali na naglo jezo mladega dekleta?« sem rekla, ne da bi razumela vrabčka, ki je kričal na vse grlo.
– Jaz bi pa ljudem tako rad položil na srce, da bi se vendarle naučili krotiti jezo, saj se sploh ne zavedajo, da ta uničuje prijateljstva in zdravje. Škoda, velika škoda.
Slišala sem ga, razumela ne, zato sem se poslovila od prijazne mame in hčere ter se odpeljala proti svojemu domu.