Bela miška

Poleg dokaj velike domačije Zatlerjevih na Rakovniku je nekega dne pokukala v beli dan bela miška Miška. S svojo neustavljivo radovednostjo in izjemno redkim belim kožuščkom je vzbudila pozornost vse svoje okolice. Na majhni beli glavici je imela velike črne oči, na vratu pa kot slinček veliko črno liso. Nihče je ni mogel spregledati in kmalu so vsi poznali miško, ki je venomer nekaj spraševala:
»Kaj bom jedla danes?«
»Žito,« je kratko rekla mama miš.
»Kaj je žito?« je zanimalo malo.
»Žito je izvrstna hrana za nas miši. Tudi ljudje ne morejo brez pšenice, ječmena, ajde in prosa, zato jim ga moramo me miši ukrasti.«
»Kaj pomeni ukrasti?«
»To pomeni, da vzameš nekaj, kar ni tvoje?«
»Čeprav je to samo eno zrno pšenice?«
»Čeprav! Ampak, če pridemo mi in vsi naši sorodniki ni eno, temveč je veliko, veliko zrn,« je odgovarjala dolgorepa mama.
»Mi poveš, kje bomo dobili žito?«
»Tu blizu je kozolec. Vanj so ravnokar zvozili sveže snope zlato rumene pšenice, ki so jo poželi, kot v starih časih, s srpi. Ta njiva je bila tako lepa in klasi tako polni, da so se kar šibili pod težo zrn.«
»Mama, mi poveš kaj je to kozolec? Ne vem kaj je srp, kaj so snopi. Niti tega, kaj je klas,« je razmišljala in spraševala bela miška.
Mama ji je potrpežljivo pripovedovala in jo počasi peljala po poti do kozolca, Čivi pa je godrnjal:
– Ti mladiči pa res nič ne vedo! Niti tega, da so včasih želi s srpi ali s koso. Vedo samo to, da danes prihrumi na njivo kombajn, v en mah požanje in omlati.
Mama miš in bela miška sta medtem prišli do kozolca. Takrat se je stara miš ustavila, se hudo naježila in prestrašeno vzkliknila:
»Pazi, mačka!«
»Mačka? Kdo je mačka?«
»Poglej. Tista velika črna žival, z dolgimi brki, ostrimi kremplji in dolgim repom, ki sedi pod vozom,« je tiho zašepetala mama.
»Zakaj pa trepetaš? Te je strah?« je zanimalo malčico.
»Pa še kako! Tudi tebe bo, če naju bo zavohala ali zagledala?«
– Pa naju tudi, je začivkal Čivi, ki je z Bucijem priletel do kozolca in prisluškoval pogovoru.
»Mama, kaj ne maraš mačke?«
»Mačka je naša sovražnica. Če bi te ujela, bi te takoj pohrustala. Kar popadla bi te, veš,« je rekla in zlezla na najbližjo lato.
»Sva ji ušli? Kaj mačka ne zna plezati?« se je razveselila miška Miška, ki je splezala za njo.
»O, zna, a je prestara, prepočasna, pretežka in prenerodna za naju,« se je končno oddahnila stara miš.
Miška je premišljevala, nato je vprašala:
»Mama, bi me pojedla tudi v primeru, če jaz ne bi ukradla niti enega zrna žita?«
»Ne glede na to! Pojedla bi te v vsakem primeru.«
»Ne verjamem! Tega ti ne morem verjeti.«
Potem je utihnila in stekla proti mački. Pogumno jo je ogovorila:
»Moja mama pravi, da si mačka in se te moram bati. Jaz pa bi te imela rada in te ljubkovalno klicala Muca Maca. Mama pravi, da ležiš tu pod kozolcem ker čuvaš žito, da ga ne bi požrle požrešne miši.«
Mačka je bila hudo presenečena. Pomigala je z brki, vstala in zamijavkala:
»Kdo pa misliš da si? »
»Kaj ne vidiš? Miška Miška sem, ampak sem drugačna od ostalih miši. Jaz sem tako, takoo.«
»Kaaj si rekla? Kako misliš tako, takoo?«
»Me res ne vidiš, da sem bela miška?«
»Vidim, da si bela. Aha, to je tako. Kaj pa pomeni takoo?«
»Takoo pomeni, da sem se odločila, da jaz ne bom takšna, kot so druge miši. Imam vest in ne bom več kradla žita, ampak si bom poiskala takšno hrano, ki je ljudje ne potrebujejo.«
»Misliš, da se boš lahko do sitega najedla drobnih semen?«
»Kdo pa pravi, da se moram vsak dan do sitega najesti?! Se ti ne zdi, da so vse moje sorodnice preveč požrešne? Steple in zgrizle bi se za vsako zrno. Zdi se mi, da si miši ne znamo več deliti. Ne hrane, ne skrbi. Kot, da nismo ena velika mišja družina, ki se ima rada in si pomaga med seboj.«
– Tudi jaz se bojim, da je vsak dan več takšnih in sem srečen, da te imam s seboj. Delila si bova zrna in pripovedovanje zgodb izpod starih kozolcev. Zvečer bova zaspala kot prava prijatelja, se je vrabček zadovoljen obregnil ob Bucija in skupaj z njim odletel novim spominom nasproti.